Katedrala sv. Vida je edina baročna rotunda monumentalnih razsežnosti, zgrajena na hrvaških tleh. Gradnja te cerkve, ki jo je zasnoval jezuitski arhitekt G. Briano, se je začela leta 1638. Izdelana je bila po vzoru znamenite beneške cerkve Santa Maria della Salute. Lokacija, izbrana za gradnjo cerkve svetega Vida, je bila povišano območje v središču takrat še srednjeveškega mestnega tkiva. Sprva je bila majhna istoimenska cerkev, posvečena mestnemu zavetniku mesta. Jezuiti so se kot ustvarjalci projekta v prvi vrsti odločili za kult Čudežnega razpela iz majhne cerkve, ki je po narodni legendi začela krvaveti, ko je neki Petar Lončarić nanjo vrgel kamen, potem ko je eksplodiral z besom nad izguba pri igrah na srečo. Zgodnjegotsko razpelo je vgrajeno v baročni glavni oltar nove cerkve, ki v duhu pripovedniške pobožnosti, ki je značilna za čudežne relikvije, hrani tudi Lončarićev kamen in majhno bronasto roko.