Matejuška je bila stoletja pristanišče majhnih čolnov v lasti splitskih ribičev, prebivalci Veli Varoš so se od tam odpravili na morje, da bi nahranili svoje družine. Še danes je privezanih več deset čolnov, mreže se sušijo, vabe se pripravljajo, spomenik, namenjen ribičem, pa se jim je poslovil, ko odplujejo na morje - velika ribja kljuka. Matejuška je znana tudi po druženju med tistimi, ki cenijo njegove vonjave in zvoke, vedno jih lahko vidite, kako se zberejo v dobrem duhu okoli žara z dnevnim ulovom na njem, pogosto tudi v družbi vina in pesmi. Edo Šegvić, Matejeviški kronist in tudi avtor projekta obnove pristanišča, je povedal, da je Matejuška kljub rasti in razvoju mesta ostala oaza ohranjene tradicije in da v srcih občanov zaseda posebno mesto o Splitu. Med številnimi pripovedkami iz Matejuške, še posebej ganljiva je zgodba o Roku in Cicibeli, ubogi ribič in ljubezni njegovega življenja, ki sta živela v ribiškem čolnu, občasno sta delala in o svoji neuničljivi ljubezni. Matejuška je bila včasih tudi dom veslaškega kluba Gusar, ki je kruh številnim veslačem, ki so od tam odleteli samo zato, da so se vrnili z medaljami z velikih tekmovanj, v petdesetih in šestdesetih letih pa je bil isti kraj priljubljeno plesno mesto. Žal je bila pozneje porušena, a življenje se je na Matejuško vrnilo z novo prenovo. Je danes eno najbolj priljubljenih krajev splitske mladine, pa tudi njihovih vrstniških turistov, željnih druženja zunaj barov, ki bi ležerno sedeli na pločnikih Matejuške, ponavadi s pijačo, kupljeno v bližnjem supermarketu. To je tisto, zaradi česar je to staro pristanišče kraj, kjer je najlažje vzpostaviti stik med domačini in gosti, na užitek obeh strani. Če bi nekdo moral biti lačen, se je okoli Matejuške odprlo veliko priložnostnih restavracij in gostiln, najbolj priljubljena med njimi je mitska Fife, ki že leta privlači vse, ki želijo občutiti duh mesta, ki so ga izbrali za počitnice.