Cerkev sv. Martina v Donjem Selu – stoletja sakralne dediščine na Šolti

Župnijska cerkev sv. Martina škofa se nahaja v starem delu Donjega Sela na otoku Šolti. Obkrožena s kamnitimi hišami, cipresami in starim pokopališčem, je najpomembnejša sakralna zgradba kraja in ena glavnih sledi dolgega čaščenja sv. Martina na zahodnem delu otoka.

Na prvi pogled cerkev deluje kot skladna kamnita zgradba z visokim zvonikom, vendar njen današnji videz skriva več stoletij gradnje in prenov. Najstarejši del se nahaja za glavnim oltarjem, v prostoru, ki danes služi kot sakristija. Gre za prvotno cerkvico iz 14. stoletja, zaradi česar je to eno od starejših ohranjenih mest krščanskega bogoslužja v Donjem Selu.

Že leta 1579 je imela stara cerkvica dva oltarja. Glavni je bil posvečen sv. Martinu, stranski sv. Katarini. V zidni niši ob glavnem oltarju je ohranjen renesančni tabernakul, delo neznanega domačega mojstra.

Cerkev je bila razširjena leta 1685, vendar je njeno urejanje trajalo desetletja. Posvečena je bila 7. marca 1750, o čemer priča vklesan napis, povezan s takratnim splitskim nadškofom Pacifikom Bizzom.

Današnji videz cerkev je večinoma dobila z obnovo leta 1902. Takrat je bilo oblikovano sedanje kamnito pročelje, ob njegovi stranski strani pa je bil postavljen kvadratni zvonik. Zgornji del zvonika je odprt za zvona, zaključuje pa ga preprost piramidalen strešnik.

Pročelje je zgrajeno iz pravilnih kamnitih blokov. Nad glavnim vhodom se nahaja okroglo okno, ki osvetljuje notranjost, na vrhu zabata pa je postavljen kamniti križ. Zvonik in pročelje skupaj ustvarjata prepoznavno silhueto, ki je vidna iz različnih delov vasi.

Med obnovo na začetku 20. stoletja je cerkev dobila pet kamnitih oltarjev, okrašenih z marmorjem. Notranjost je bila ponovno urejena leta 1978, ko je bil postavljen tudi oltar obrnjen proti vernikom.

Najdragocenejši in najneobičajnejši del cerkvenega inventarja se nahaja na glavnem oltarju. Kot oltarna menza je bil uporabljen starokrščanski kamniti sarkofag iz 6. stoletja. S tem je v današnjo cerkev vgrajen predmet, ki je skoraj osem stoletij starejši od njenega najstarejšega srednjeveškega dela.

Sarkofag potrjuje, da krščanska tradicija na območju Donjega Sela sega v pozno antiko. V bližini cerkve sv. Jele so bili najdeni tudi temelji starokrščanske bazilike iz 6. stoletja, tako da lahko na območju vasi spremljamo skoraj neprekinjeno kontinuiteto sakralnega življenja skozi več zgodovinskih obdobij.

Na glavnem oltarju se nahaja dragocena oltarna pala s prikazom Bogorodice, obkrožene z angeli, sv. Martinom in sv. Janezom Krstnikom. Naslikal jo je flamanski umetnik Pieter de Coster v 17. stoletju. To je eno od pomembnejših umetniških del, ohranjenih v šoltanskih cerkvah.

Sveti Martin je prikazan kot škof, vendar je v krščanski tradiciji najbolj znan po dogodku, v katerem je svoj plašč delil s sirom. Zaradi te geste velja za simbol usmiljenja, pomoči in deljenja s potrebnimi.

Čaščenje sv. Martina je imelo posebno mesto v zgodovini Donjega Sela. V vasi je delovala bratovščina, posvečena temu svetniku, ohranjena pa je tudi tradicija, povezana z njegovim življenjem in deli. Na Bratski hiši je postavljen znak Stop sv. Martina, s katerim je Šolta vključena v evropski kulturni itinerar mest, povezanih s sv. Martinom iz Toursa.

Cerkev sv. Martina se nahaja ob starem mestnem pokopališču. Zaradi tega prostor okoli nje ni le turistična znamenitost, temveč tudi aktivno mesto molitve, pogrebov in spomina na generacije prebivalcev Donjega Sela.

Ob cerkvi se nahaja tudi župna hiša, zgrajena leta 1904 iz klesanega kamna. Postavljena je bila potem, ko je stara hiša postala neuporabna, stroške gradnje pa so skupaj pokrili državna blagajna in prebivalci župnije.

Cerkev je še danes aktivna župna cerkev. Nima klasičnega turističnega delovnega časa, zato je največja možnost vstopa neposredno pred ali po nedeljski maši, med prazniki ali posebnimi cerkvenimi obredi. Raspored se lahko spreminja, zato ga je pred namernim obiskom dobro preveriti.

Kadar je cerkev odprta, je vredno opozoriti na starokrščanski sarkofag pod glavnim oltarjem, De Costerjevo oltarno sliko, marmorni okrasek oltarja in renesančni tabernakul. Notranjost je treba obiskovati tiho in brez motenja vernikov.

Praznik sv. Martina se praznuje 11. novembra. V Donjem Selu ima ta datum predvsem versko in lokalno pomen. Brez aktualno potrjenega javnega programa ga ne bi smeli predstavljati kot veliko turistično praznovanje, vendar ostaja pomemben dan za župnijo in prebivalce kraja.

Do cerkve pridemo skozi Donje Selo, ob cesti, ki povezuje Grohote, Srednje Selo in Maslinico. Od Grohota je oddaljena nekaj kilometrov, vožnja pa traja kratko. Iz smeri Maslinice do vasi se prav tako pride v nekaj minutah.

Donje Selo je povezano z otoškim avtobusom z Rogačem, Grohotami in Maslinico. Vozni red se prilagaja ladijskim linijam in sezoni, zato je treba čas prihoda in povratka vnaprej preveriti.

Neposredno ob cerkvi ni velikega turističnega parkirišča. Ulice starega jedra so ozke, zato je treba vozilo pustiti na dovoljenem razširjenju ali drugem varnem mestu ob širši cesti ter zadnji del prehoditi peš.

Avtomobilom ni treba vstopati globoko med stare kamnite hiše, če ne poznate razporeda ulic. Nekateri prehodi so zelo ozki, končajo pred zasebnimi dvorišči ali nimajo dovolj prostora za enostavno obračanje.

Dostop okoli cerkve in pokopališča mestoma vodi preko kamnitih, neravnih površin in manjših stopnic. Osebam z zmanjšano mobilnostjo je lahko obisk posameznih delov otežen, zato je najpraktičnejši dostop dobro preveriti na sami lokaciji.

Obisk cerkve je najbolje povezati s sprehodom po starem jedru Donjega Sela in ogledom Bratske hiše s Stopom sv. Martina. V bližini je mogoče videti tradicionalno otoško arhitekturo, kamnom tlakovana prehoda, obnovljene hiše in zaprta družinska dvorišča.

Cerkev sv. Martina ni velika ali razkošna kot mestne cerkve, vendar v sebi hrani izjemno bogato zgodovino. Na enem mestu povezuje starokrščanski sarkofag iz 6. stoletja, srednjeveško cerkvico, renesančni tabernakul, baročno oltarno sliko in dograditve iz novejšega časa.

Prav zaradi tega ni le glavna cerkev Donjega Sela. To je mesto, kjer lahko spremljamo več kot tisoč let krščanske, umetniške in lokalne zgodovine zahodnega dela Šolte.